Pod oknom
Luna sije,
kladvo bije
trudne, pôzne ure že ...
Pred neznane
srčne rane
meni spati ne pusté.
Ti si kriva,
ljubezniva,
deklica nevsmiljena!
Ti me raniš,
ti mi braniš,
da ne morem spat’ domá.
Obraz mili
tvoj po sili
mi je vedno pred očmi;
zdihujoče
srce vroče
vedno k tebi hrepeni.
K oknu pridi!
Drug ne vidi,
ko nebeške zvezdice;
se prikaži,
al sovraži
me srce, povej, al ne!
Up mi vzdigni,
z roko migni,
ak bojiš se govorit’ ...
Ura bije,
k oknu ni je,
kaj sirota čem storit’!
V hram poglejte,
mi povejte,
zvezde, al res ona spi!
Al posluša,
me le skuša,
al za druzega gori.
Ako spava,
naj bo zdrava!
Ak me skuša, nič ne dé;
po nje ’zgubi,
ako ljubi
druz’ga, poč’lo bo srcé.
— France Prešeren