Mornar
Nezvesta! bodi zdrava,
čolnìč po mene plava,
na barko kliče strel;
po zemlji varno hôdi,
moj up je šel po vodi,
mi drug te je prevzel.
Pri Bogu sem obljubil,
da préd bom dušo zgubil,
ko nehal te ljubít'.
Si z desno v desno segla,
pri Bogu si prisegla,
mi vedno zvesta bit'.
Morjá široka cesta
peljala me je v mesta,
kjer lepe deklice;
obrazov njih lepota,
sneg beli njih života
zmotila nista me.
Spet so se jadra bele
od južnih sap napele,
prinesla me nazaj;
dekleta mojga ženo
sem našel poročeno —
prestal sam Bog ve, kaj!
Le jadra spet napnimo,
valovom se zročimo,
kak' je čistó morjé!
Kaj njemu upat' smemo,
mornarji dobro vemo,
dekletam kaj — kdo ve?
Ne stráši moč viharja,
ne grom valov mornarja,
se smrti ne boji.
Spomin v potópu mine,
ljubezni bolečine
vsak dan spet oživi!
Po morji barka plava,
nezvesta, bodi zdrava,
sto tebi sreč želim!
Po zemlji srečno hôdi;
moj up je šel po vodi,
le jadrajmo za njim!
— France Prešeren