Slovo od mladosti
Dni mojih lepši polovica kmalo,
mladosti leta! kmalo ste minule;
rodile vé ste meni cvetja malo,
še tega rož'ce so se koj osule,
le redko upa sonce je sijalo,
viharjov jeze so pogosto rjule,
mladost! vunder po tvoji temni zarji
serce britkó zdihuje, Bog te obvarji!
Okusil zgodej sim tvoj sad, spoznanje!
Veselja dókaj strup njegov je vmoril:
sim zvedil, de vest čisto, dobro djanje
svet zaničvati se je zagovoril,
ljubezen zvésto najti, kratke sanje!
zbežale ste, ko se je dan zazóril,
Modrost, pravičnost, učenost, device
brez dot žalváti vidil sim samice.
Sim vidil, de svoj čoln po sapi sreče,
komur sovražna je, zastonj obrača,
kak veter nje nasproti tému vleče,
kogar v zibéli vid'la je berača,
de le petica da ime sloveče,
de človek toliko velja, kar plača.
Sim vidil čislati le to med nami,
kar um slepí, z goljfijami, ležámi!
Te vidit, gerji viditi napake,
je sercu rane vsekalo kervave;
mladosti jasnost vunder misli take
si kmalo iz serca spodi in glave,
gradove svítle zida si v oblake,
zelene trate stavi si v pušave,
povsod vesele lučice peržiga
ji up goljfivi, k njim iz stisk ji miga.
Ne zmisli, de dih perve sap'ce bóde
odnesel to, kar misli so stvaríle,
pozabi koj nesreč prestanih škode,
in ran, ki so se komej zacelile,
dokler, de smo brez dna polníli sode
'zučé nas v starjih letih časov sile.
Zato, mladost! po tvoji temni zarji
serce zdihválo bo mi, Bog te obvarji!
— France Prešeren