Moj črni plašč
Ta črni plašč vam je v zasméh,
a — ga uméjete?
Uméte rôso v teh očéh,
ki se jej sméjete?
Gomile z rôso tó kropím,
ki vrè mi čez obràz,
in plašč, ki se ogrinjam ž njim,
po ranjkih nôsim jaz.
Umrla ni še mati mi,
umrl ni ôče še,
za sestrami, za brati mi
srcé ne jôče še.
Še drage môje Bóg živí,
in zahvaljujem ga,
a v grôbu mnóg mrlíč leží,
ki objokujem ga:
Pravíco v gròb so dévali,
pri grôbu jaz sem bil,
pogrêbci so prepévali,
a jaz solzé sem líl.
Zrl bratoljublja sem pokòp ...
Ko gròb se je zaprl,
smejál se je spremníkov trop,
v bridkósti jaz sem mrl.
Vzôre pokopáli so, ...
oh, to dočákal sem! -
na grôbu tam plesáli so,
grenkó jaz plákal sem.
Radóst tedàj je ubégla mi,
moj duh je mrak objél,
bridkóst je v dušo lêgla mi,
več nísem bil vesél.
Tedaj oblékel sem še mlad
obléko žalno to,
na grôbe vzôrov, sanj in nad
solzé mi zdàj tekó.
— Simon Gregorčič