Z vlakom
Odhod. In zažvižgal je vlak skozi mrak.
O devojka ti, ob oknu sloné,
si li čula ta vrisk, plakajoč skozi noč:
o zbogom, domovina!?
In kakor ovije se val okrog skal,
ob Gradu se lije Ljubljana,
vsa z mesecem posejana;
boječe se strehe stiskajo,
po vrsti mi križi bliskajo
poslednji, zlat pozdrav
in gasnejo v mraku daljav.
Pošastno sopihajoč
kot demon vlak gre v noč.
Mejica teče ob tiru,
za njo v polnočnem miru
gubijo se polja, s stezámi prepeta,
tam breza samotna, kraljična zakleta,
glej, mesecu kaže srebrni nakit.
Z goré razgleduje se Mati Marija,
sijajna, pokojna zre svet pod seboj,
sijajna, pokojna razliva svit;
Vasica med drevjem – in tam domačija
gozdarja na samem – – In vse za menoj.
Pošastno sopihajoč
kot demon vlak gre v noč.
Skrij, mesec, za oblak se skrij,
da je ne vidim, kako beži,
kako ostaja za mano
domovina.
S silo neznano
si segla mi do duše globin:
dozdaj nisem vedel, kako sem tvoj sin,
kako te ljubim globoko ...
Domovina, daj mi rôko,
ne beži, ostani pri meni,
tesnó, tesnó me okleni,
in pel ti bom pesem visoko,
pel materi češčeni,
kot ni ti še nihče pel;
src milijon bom razvnel,
uklonil jih tvoji oblasti,
razpalil v dušah strasti
bom plemenite, mlade,
da radovoljno zaklade
najdražje pred-te polože.
Zvezde, stopite z zenita
strmih višin!
Kliče vas sin,
ki vse predolgo v srcu mu spita
trpka bolest in ljubezen še nema ...
V venec sklenite se, njo naj objema,
njo za vekove bolečin.
Daj svojo glorijo, jutranja zarja!
Kličem te sredi polnoči,
kličem te z glasom stražarja,
ki šteje ure, ko noč leži.
Daj svoj škrlat,
njo z njim ogrni,
ki žalovala v obleki je črni
dolge noči, brez nad.
Ne beži, ostani pri meni,
domovina, tesnó me okleni!
Pošastno sopihajoč
kot demon vlak gre v noč.
Beži. Vse beži ... Le v dalji planine!
Tam zemlja je naša zakipela,
zahrepenela, v nebo je hotela,
v višino pognala se kot val,
a v naletu pod zvezdami val je obstál –
tako strmi zdaj sredi višine
okameneli zanos domovine:
bleste se v daljavi razdrti grebeni,
nad njimi, glej, zvezde, čuječni plameni:
ko spi naša zemlja, le one nad njo
skrbe z menoj, bede nad nočjo.
In glej: planine in zvezde gredo z menoj,
vse drugo gubi se za mano v pokoj.
Z menoj, ve zvezde, z menoj, ve planine!
Razširi, raztegni se, króg domovine,
razlij se kot morje
v brezkončno obzorje,
dom moj!
Kamor stopi mi noga – na tvojih sem tleh,
kamor nese me jadro – na tvojih valeh,
kamor hoče srce – pri svojih ljudeh ...
Kam, misel? Stoj!
Pošastno sopihajoč
kot demon vlak z menoj gre v noč –
in še danes v tuji slavi
neznanca me tuja zarja pozdravi ...
— Oton Župančič